SREDI DNEVA MU JE ZASTAL UTRIP SRCA

Na Uncu je 26. julija 1934 umrl Rudolf Maister

Maister je še posebej po upokojitvi leta 1923 poletne mesece preživljal na Uncu pri Rakeku na posestvu mamine mlajše sestre Matilde in njenega moža Lovrenca Sebenikarja. Po smrti sorodnikov, na katere so bili Maistrovi zelo navezani, sta posestvo podedovala Maistrova sinova Hrvoj in Borut. Tistega poletja leta 1934 je imel general še veliko načrtov, med drugim je hotel dokončati knjigo o mariborskem prevratu Naš Maribor, za katero je zbral že precej gradiva, vendar ga je vročega (26.) julija prehitela smrt.

Od svojega poveljnika in velikega prijatelja se je na Uncu takole poslovil njegov borec, prijatelj, pisatelj iz Ivanjega sela Ivan Matičič:

»Letos spomladi k prazniku Prebujenja je obhajal naš Rudolf Maister jubilej svojega 60-letnega življenja, danes k prazniku žetve pa se poslavlja s te svoje zemlje, ki ji je koval mejnike. Ob njegovem jubileju smo mu zagotavljali: Ti ne boš umrl, ne, ti ne umrješ, ne moreš umreti svojemu narodu, v katerem si tako globoko zasidran!

Nenadoma, sredi dneva, mu je zastal utrip srca, kakor da je zasnul. In to notranjsko zatišje ob skrajni meji je vztrepetalo, kriknilo — in vsa slovenska zemlja je prisluhnila, v neizrečeni boli je sklonilo ljudstvo glave.

Umrl je junak, ljubljenec naroda, izdihnil je ljudski general. Slišimo, kako jokajo matere, žene, vidimo jake može, ki stoje prepadeni in v nemem molku tugujejo za tem, ki jim je bil ponos in varnost.

Vidim ljudske množice, ki ga kropijo s solzami, vidimo kmetske žuljeve roke, ki dvigajo njegovo krsto na rame, vidimo jih, ki neso tvoj ponos na poslednjo pot, neso graničarja orjaka.«

Rudolfa Maistra so 27. julija z mrtvaškim avtom odpeljali v Maribor, veliko slovo in pogreb, na katerem se je zbralo 25.000 ljudi, je bil 28. julija 1934. Od takrat general počiva na mestnem pokopališču na Pobrežju.

Foto: Od prijatelja se na Uncu poslavlja njegov zdravnik dr. Stanko Pušenjak.