Pesnik

Maister je začel literarno ustvarjati že v mladosti. V Kranju je urejal in izdajal rokopisni list Inter nos, v Ljubljani pa list Večernica. S svojimi literarnimi prispevki je sodeloval pri revijah Vrtec in Vesna, pozneje tudi v reviji Ljubljanski zvon in časopisu Slovenski narod. Med študijem je ob Cankarju, Murnu in Ketteju postal dopisni član literarnega društva Zadruga. Bil je značilen pesniški glas svojega časa. Naslonil se je na tradicijo slovenske ljudske pesmi, vpliv predstavnikov sočasne slovenske moderne zaznamo predvsem v njegovi osebnoizpovedni in ljubezenski liriki. Objavil je dve zbirki pesmi: Poezije (1904) in Kitica mojih (1929) – Maistrova dediščina – NUK, MMK. Prva je v znamenju mladostnih občutij ljubezni in ljudskih motivov, v pripovednih baladah in romancah je lepo razviden vpliv Aškerca. Druga zbirka je nastala tudi kot odmev na aktualna družbena dogajanja: začetne pesmi slikajo podobe vojnega nasilja. Občuteni liriki, ki opisuje lepoto slovenskih pokrajin, posebej v ciklu Slovenske gorice, ki je plod njegovih počitnic na Zavrhu, se pridružujejo še zavedne, narodnobuditeljske pesmi: so odraz Maistrovega pristnega domoljubja v politično prelomnem času nastajanja nove slovenske družbe.

Rokopis pesmi Juhuhu; hrani NUK.
Rokopis pesmi Kje so; hrani NUK.
Rokopis Maistrove črtice Mors Ruit za Zadrugo, Dunaj, 7. 1. 1893; hrani NUK.
Posvetilo Božidarju Borku v zbirki pesmi Kitica mojih, 6. 9. 1929; hrani NUK.
Skip to content