Boj za meje

Štajerska

S soglasjem Narodnega sveta za Štajersko je major Rudolf Maister 1. novembra 1918 prevzel vojaško oblast v Mariboru. Narodni svet ga je povišal v čin generala in poveljnika enotam na slovenskem Štajerskem. 9. novembra 1918 je general Maister izdal razglas o mobilizaciji, ki je omogočila ustanovitev njegove vojske. Na zahtevo Nemcev pa je moral 3. novembra dopustiti ustanovitev varnostne straže (Marburger Schutzwehr). Ta je načrtovala prevzem Maribora, zato se je Maister odločil, da jo razoroži. Razorožitev se je začela 23. novembra 1918 ob 4. uri zjutraj in je trajala 47 minut.

V železniško vozlišče Špilje je Maister 25. novembra 1918 poslal dve četi Mariborskega pešpolka. Naslednji dan se je iz Gradca v Maribor pripeljal avstrijski polkovnik Rudolf Passy. 27. novembra 1918 sta podpisala pogodbo o razmejitvi na Štajerskem in Koroškem. Vendar določil pogodbe ni priznal nihče. Maistrovo zamisel o takojšnji zasedbi Koroške so v Ljubljani zavrnili.

Na Štajerskem so se zgodili trije oboroženi spopadi. Avstrijci so 14. januarja 1919 napadli slovensko posadko južno od Drave v Lučanah. Avstrijsko-madžarske enote so 4. februarja 1919 napadle slovensko vojaštvo v Radgoni. Slovenska stran pod poveljstvom nadporočnika Benedikta Zeilhoferja je avstrijski napad pravočasno odkrila in pripravila ustrezno obrambo. Maister je o spopadu obvestil francosko misijo v Zagrebu, oblastem v avstrijskem Gradcu pa je predlagal določitev demarkacijske črte, ki bi veljala do odločitve na mirovni konferenci. Ob navzočnosti francoske misije so pogajalci 13. februarja 1919 v Mariboru podpisali mariborsko pogodbo. Zadnji večji spopad je bil 12. marca 1919 pri Sobotah onkraj Pernic. General Maister je nato s pogumnimi ukrepi preprečil nadaljnje akcije na Štajerskem.

Meljska domobranska vojašnica v Mariboru, v kateri je Rudolf Maister 1. novembra 1918 prevzel vojaško oblast, 1912; hrani MNOM.
Vojaški sprevod ob svečanosti v čast novonastali državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev v Mariboru, 15. decembra 1918; hrani MNOM.

V ponedeljek, 27. januarja 1919 (»krvava nedelja«), je slovensko vojaštvo v Mariboru zatrlo nemške demonstracije; demonstranti so ob obisku ameriške razmejitvene komisije skušali vdreti v Rotovž.

Maistrovo prvo povelje ob prevzetju poveljstva na Spodnjem Štajerskem, Maribor, 1. novembra 1918 ob 16. uri; hrani PAM.
Dvojezični mobilizacijski razglas Državljani, Jugoslovani! 9. 11. 1918; hrani UKM.
Pogodba generala Rudolfa Maistra s polkovnikom Rudolfom Passyjem, po kateri bi slovenske enote smele zasesti vse ozemlje do narodnostne meje na Štajerskem in Koroškem, Maribor, 27. november 1918; hrani PAM.
Skica razorožitve mariborske varnostne straže (Schutzwehra ali Zelene garde) 1918; hrani PAM.
5. četa Mariborskega pešpolka v Špilju (Spielfeld) spomladi 1919; hrani MNOM.
Del 6. čete Mariborskega pešpolka, ki je februarja 1919 uspešno obranila avstrijski napad na Radgono; hrani MNOM.

Koroška

Maister se je za Koroško boril z mečem in diplomacijo. Zapisniki sej Narodne vlade pričajo, da je od novembra 1918 naprej želel zasesti Celovec, ki je bil (podobno kot Maribor za Štajersko) pogoj za pridobitev slovenske Koroške. Narodna vlada v Ljubljani pa je naivno verjela obljubam, da bo antanta Slovencem prisodila ozemlja, kolikor ga bodo hoteli, in je Maistru prepovedovala vsako vojaško aktivnost. Odrekla se je tudi sporazumu o razmejitvi na Štajerskem in Koroškem, ki ga je Maister dosegel konec novembra 1918 in bi Sloveniji na Koroškem zagotovil celotno etnično ozemlje. Zatem je vlada s Koroške umaknila nadporočnika Franja Malgaja, ki je pred tem na Maistrov ukaz zavzel Pliberk in Velikovec. Maister se je vrnil na koroško prizorišče ob propadu slovenske ofenzive na začetku maja 1919, ko je preprečil prodiranje nemško-avstrijskih čet na Štajersko, z zmago pa je zaključil svoje koroško bojevanje s poveljevanjem Labotskemu odredu konec maja in začetek junija 1919. V tej ofenzivi je bilo osvobojeno vse slovensko etnično ozemlje na Koroškem Maistrova dediščina – MNZS, MNOM.

V drugem delu koroške epizode – do plebiscita 1920 – je Maister nastopal najprej kot poveljnik koroškega obmejnega poveljstva, kasneje pa kot predsednik Narodnega sveta za Koroško, osrednjega političnega organa, ki je usmerjal vse aktivnosti pred plebiscitom, in poveljnik žandarmerije v plebiscitni coni A.

Plebiscit na Koroškem, 10. oktobra 1920, je bil kljub prizadevanjem Maistra in Narodnega sveta za Koroško, da bi Slovence prepričala, naj glasujejo za združitev z matičnim narodom, za slovensko stran izgubljen. Za Republiko Avstrijo je glasovalo 59,1 %, za Kraljevino SHS pa 40,9 %.

Na dan plebiscita pred osnovno šolo Libeliče, 10. 10. 1920, fotografija; hrani KPM SG.
Malgajevi borci na položaju pred Libeličami, 1919; hrani KPM SG.
Nagovor generala Maistra pred zmagovito jugoslovansko ofenzivo na Koroškem, ki se je začela 28. 5. 1919; hrani ARS.
Odgovor Maistra generalu Smiljaniću o bojih ob izgubi Koroške maja 1919; hrani ARS.
Parafiran koncept sporazuma o premirju 6. 6. 1919; hrani ARS.
Pismo jugoslovanskega delegata Cvijića predsedniku beograjske vlade Vesniću o tem, da mora umakniti Maistra s Koroške na zahtevo antantnih predstavnikov, 1920; hrani ARS.
Spomini podpolkovnika Hermana Vidmarja na Maistra, 1938; hrani ARS.
Predlog generala Maistra o organizaciji policijskih trup na Koroškem, 1920; hrani ARS.

Rapalska meja

Kraljevina Italija je s Francijo, Združenim kraljestvom in Rusijo 26. aprila 1915 podpisala tajni Londonski sporazum, s katerim so ji v zameno za pristop antantne sile obljubile tudi velik del s Slovenci poseljenega obmejnega ozemlja Avstro-Ogrske. Italija je 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, po njenem razpadu novembra 1918 pa je zasedla dobro četrtino slovenskega ozemlja: slovensko Istro, Primorsko in večino Notranjske.

Kraljevini SHS in Kraljevini Italiji na pariški mirovni konferenci leta 1919 ni uspelo skleniti dogovora. Na konferenci v Rapallu 12. novembra 1920 sta dosegli dogovor o poteku meje, s katerim je Italija presegla Londonski sporazum. Državna meja je potekala po črti Mangart–Triglav–Krnice–Špehovše–Hotedrščica–Planina–Snežnik–Reka.

Začasni mejni prehod med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo na Planini pri Rakeku, 25. 5. 1922, Fran Vesel; hrani NMS.
Jugoslovanska žandarja in italijanska karabinjerja na meji med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo na Planini pri Rakeku, 19. 8. 1923, Fran Vesel; hrani NMS.

Mejo med državama je določila italijansko-jugoslovanska mejna komisija, ustanovljena 23. februarja 1921 v Ljubljani. Predsednik jugoslovanskega dela je bil Rudolf Maister. Še pred podpisom Rapalske pogodbe mu je uspelo doseči, da je del ozemlja med Logatcem, Uncem in Rakekom dobila Jugoslavija. Komisija je imela občasno svoj sedež na gradu Snežnik, ki je bil v lasti pruskega princa Hermanna pl. Schöenburg-Waldenburg – grad Snežnik. Komisija je začela z delom na terenu februarja 1921, končala pa ga je leta 1926. Jugoslovanski politični vrh jo je pred koncem mandata, 2. oktobra 1923, razpustil, generala Maistra pa prisilno poslal v pokoj. Njegovo mesto je prevzel srbski častnik Daskalović, za njim pa Deraškić, ki je tudi potrdil italijanski predlog meje.

Za natančno določitev mejne črte med jugoslovansko-italijansko-avstrijsko tromejo in Reko so izdelali 84 zemljevidov, na katerih so vrisani vsi mejni kamni z nadmorsko višino in razdaljo med njimi. Pri določanju mejne črte na terenu je delegacija postavljala različne mejne kamne: glavne mejnike – en meter visoke oštevilčene kamne. Mednje so postavili sekundarne mejnike, označene s številko sektorja in zaporedno rimsko številko, ki so natančneje določali mejno črto. Na 244,5 km dolgi meji je stalo 69 glavnih, 4508 sekundarnih ter 38 specialnih mejnikov.

Grad Snežnik, okoli 1904; last družine Špeh, Šmarata.
Skip to content