Kulturnik

Maister je poznal in izjemno spoštoval vrednost kulture. Zavedal se je, da morata ob politični in ozemeljski suverenosti jezik in kultura predstavljati temelj samobitnosti slovenskega naroda. Zaradi svoje neomajne vojaške in moralne avtoritete je postal cenjena javna oseba tako med preprostimi ljudmi kot v intelektualnih krogih. Njegova pisma najdemo v arhivih znanih slovenskih ustvarjalcev in učenjakov, med drugimi Frana S. Finžgarja, Otona Župančiča, Frana Albrehta, Ivana Vrhovnika, Ivana Hribarja …, rokopise njegovih pesmi pa v arhivu literarnega društva Zadruga, v zapuščini urednika Janka Šlebingerja in celo med gradivom pesnice Lili Novy. Korespondenca s sodobniki nazorno priča, da je Maister svoje delovanje tudi na področju kulture razumel kot osebno ter narodno poklicanost in poslanstvo. Kot ljubitelj umetnosti in predsednik razstavnega odbora je bil 8. decembra 1920 slavnostni govornik na odprtju prve umetnostne razstave v Mariboru. Pripravil jo je Umetniški klub Grohar, ki se je leta 1931 preimenoval v Umetniški klub Brazda, danes Društvo likovnih umetnikov Maribor.

Pismo Franu Veselu, 12. 7. 1916; hrani NUK.

Generalov dom na Maistrovi 17 je bil nekakšen salon umetnikov. Vanj je vsak teden vabil mariborske ustvarjalce – Iva Šorlija, Maksa Šnuderla, Janka Glazerja, Radivoja Reherja, slikarja Viktorja Cotiča in Antona Gvajca – ter gledališčnike, med njimi Danila Goriška. Večkrat so ga obiskali tudi ugledni slovenski književniki, med njimi pogosto Oton Župančič. Na Maistrovo pobudo je bil leta 1933 v Mariboru ustanovljen Klub književnikov. Pri novoustanovljeni Tiskovni zadrugi, ki je izdajala slovenske knjige brez dobička in brez avtorskih pravic, je izšla tudi Maistrova pesniška zbirka Kitica mojih.

Razglednica pesniku Otonu Župančiču 1932; hrani NUK.
Razglednica pesniku Otonu Župančiču 1932; hrani NUK.
Pismo pesniku in uredniku Franu Albrehtu, 11. 3. 1926.; hrani NUK.
Skip to content