105 let po izgubi slovenskega Korotana

Oktobrski Maistrov večer je bil, jasno in pričakovano, namenjen temi, ki Slovence razburja, navdaja z žalostjo in skrbjo že od oktobra davnega leta 1920, koroškemu plebiscitu. Antantne, zmagovalne sile na pariški mirovni konferenci leta 1919 so po vseh zapletih in bojevanjih med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS odločile, naj se Korošci o tem, v kateri od teh dveh držav želijo živeti, odločijo sami na t. imenovanem ljudskem glasovanju oz. plebiscitu. Ta je potekal 10. oktobra 1920 in takrat smo Slovenci izgubili pomemben del narodovega telesa, ki je ostal v Republiki Avstriji. Tokrat smo v generalovo rojstno hišo povabili Korošca z naše strani meje, dr. Marjana Linasija, kustosa, tudi nekdanjega direktorja Koroškega pokrajinskega muzeja Slovenj Gradec, ki se je v zadnjih letih intenzivneje ukvarjal s koroškim plebiscitom. Pred tem pa je raziskoval predvsem obdobje druge svetovne vojne. Dr. Linasi je med drugim lani, v Maistrovem letu, pri celovški Mohorjevi družbi izdal knjigo Jugovzhodna Koroška 1918–1920, ki že na prvi strani bralcu pove,  da si je njen avtor prizadeval za (P)poskus sinteze burnih dogajanj od prevrata do plebiscita na območju nekdanjih političnih okrajev Velikovec (Völkermarket),  Volšperk (Wolsberg) in Slovenj Gradec (Windischgraz). Predavatelj je na omenjenem večeru na kratko  predstavil to svojo zajetno monografijo, zatem pa natančneje spregovoril o njenih posameznih delih. Predvsem je precej nazorno in kritično predstavil delovanje obeh strani, avstrijske in jugoslovanske, v predplebiscitnem času, ko sta si prizadevali, da bi ljudi pridobili na svojo stran. Kot že večkrat ob sicer pogostem analiziranju koroškega plebiscita v literaturi, razpravah, na simpozijih in še kje se je tudi tokrat pokazalo, da je ta dogodek za Slovence še vedno precej vroča in z grenkobo zaznamovana tema.

Foto: del avstrijske predplebiscitne propagande